Pravijo, da je bila tistega leta mrzla zima. Enako kot mraz pozimi uniči asfalt, ima svoje posledice tudi v gorah. Posledice destrukcije mraza, pa sem občutil tudi sam, ko sem se po končanem plezanju usedel na velik skalni pomol, z lepim razgledom na Logarsko dolino. Trenutek kasneje, je zamolkel pok naznanil katastrofo. Skupaj z ogromnimi skalami sem padal preko stene, katero sem ravnokar preplezal.
Zanimive stvari se dogajajo takrat, ko si v »ciljni ravnini« življenja.
Kar nekaj let je že od tega. Bil sem star 17 let in na vrhuncu svoje moči in športne kariere. Le trenutek kasneje, sem ležal na intenzivnem oddelku kliničnega centra. Imel sem zlomljeno roko v zapestju, zlomljeno ključnico, počeno lobanjo. Od pasu navzdol nisem kaj prida čutil, gležnji so izgledali kot ogromne otekle žoge, prsti pa so štrleli kot marsovčki. Poleg tega sem si pridelal ogromno brazgotin. Zašit sem bil praktično po celem telesu. Največ je bilo šivanja po obeh nogah, od kolena pa do kolka je izgledala leva noga kot šiv na kavbojkah, nič boljša pa ni bila glava. Ko sem se pogledal v ogledalo, sem bil podoben Frankensteinu. No ja, tiste prve dni sem bolj malo videl, desno oko je bilo namreč zaradi otekline zaprto, levo oko pa je bilo popolnoma krvavo.
Če bi bil avto, bi me verjetno raje v takšnem stanju odpeljali na odpad in prodali po delih, kakor popravili.
Povem vam, težko se je takole zbuditi v bolnici. Le dan prej pa sem bil v odlični kondiciji, visel sem lahko minute na 5 mm debelem oprimku, naredil sem celo nekaj zgibov na eni roki. Bil sem športnik v pravem pomenu besede. Potem pa dan kasneje, počasi v tebe kaplja spoznanje, da to niso sanje, ampak se to dogaja v resnici. Takih dni v bolnici je bilo še kar nekaj.
Zato vem kako je začeti na dnu…
Brazgotine po glavi so pokrili malce daljši lasje, ki so sčasoma postale moj zaščitni znak, ostale brazgotine obleka, zaplete okoli gležnja je rešila še ena operacija. Vse ostale posledice nesreče pa leta in leta discipline in treninga. Seveda pa sem se moral pri tem tudi marsikaj naučiti.
Pomemben del vsega je bil prav pametno zasnovan in načrten trening.
In kakšen trening sem imel? Je bil to »Body for life«, Pilates za začetnike«, »Tek za zdravje«, kaj po LesMills programih, kakšen drug komercialno uspešen program? Nič od tega. Narava mojega stanja je zahtevala popolnoma individualni pristop.
Zavedam se, da če bi moral prehoditi enako pot danes, bi to prav gotovo naredil veliko bolje. Na svojih napakah sem se veliko naučil, zato teh napak ne bom več ponavljal.
Izkušnje, ki sem jih pri tem dobil pa lahko prihranijo trud in čas mojim klientom. Sem mnenja, da vsakdo potrebuje individualni pristop, rezultat pa je popolnoma individualno zasnovan vadbeni program.
Patetičen in neumen je način razmišljanja, ni važno kaj počneš, le da shujšaš oziroma se oblikuješ.
Na ta način nebi nikoli dosegel stanje v katerem sem zdaj. Verjetno nisi poškodovan kot sem bil jaz. Imaš pa prav gotovo nekje neko zategnitev, neko kompenzacijo, nek napačen gibalni vzorec. Ko jih bova našla, bo trening namenjen temu. Medtem pa še shujšaš in se oblikuješ.
Različni klišeji in komercialni vadbeni programi delujejo na najmanjši skupni imenovalec in prav gotovo niso najbolj optimalna pot do cilja.
V svoji 20 letni karieri kot profesionalni osebni trener, sem imel priložnost pomagati preko 2000 ljudem in niti eden ni imel enakega programa. Jasno, saj niso imeli enakih ciljev, enakih možnosti za trening, niso bili enako motivirani, niso imeli enakih sposobnosti in možnosti. Izziv je poiskati najbolj optimalno pot do cilja za vsakega posebej. Nekdo ima lahko za cilj narediti 5 pravilnih sklec, medtem, ko nekdo drug naredi 30 sklec za ogrevanje. Tako je za nekatere moje stranke primerna nordijska hoja, z nekom drugim vadim na štadionu, spet s tretjim dvigujem uteži.
In zato še naprej…
Treniram zato da si lahko v življenju več privoščim.
